ZRNO NA ZRNO...

Ko sem bila majhna, sem ogromno časa preživela z mojo babico. Sicer sem hodila v vrtec, ampak moje učne ure so se začele pri babici. Imela je odgovor na vsako moje vprašanje. In imela je potrpljenje. Vse člane družine je prav lepo poredila - razen brata, ki je do dvajsetega leta prisegal na čokolino (odkar je "odkril" pizzo, ugotavlja, da se dajo njegovi radiatorčki tudi napihnit v balon).
Neozdravljivo me je navdušila nad pravljicami različnih narodov. Romantične, žalostne s srečnim koncem, poučne...nekatere so pa bile prav grozljive-še bolj grozljivo pa je bilo spoznanje, da se z zlatimi ribicami nič ne da zmenit, kaj šele, da bi izpolnjevale želje. Tudi zgodbe o princih na belih konjih so mi malo preveč dvignile pričakovanja v življenju. Obstajajo samo beli konji, baje se jim reče lipicanci. Princev pa nikjer v radiusu 500km. Hmm, čudni časi.
So mi pa v življenju pomagali številni babičini reki in pregovori. Npr. zrno na zrno pogača, kamen na kamen palača.

Ta rek sem še posebej upoštevala in pridno kopičila "zrnje", da si bom nekega dne lahko kupila ogromno kamenja in si zgradila palačo. In danes, ko smo dobili gradbeno dovoljenje za našo hiško sem ugotovila, da so moje predstave o gradnji bile preveč pravljične. Zame je bila hiša zgolj opeka na opeko, vmes malo malte, spodaj beton, da ne polagaš parketa ravno na zemljo. Zgoraj streha, vmes nekaj pregrad, da otroci ne vidijo staršev v akciji oziroma, da se moški ne utruja z gledanjem žene, ki puca kuhinjo (oooh you wish). Potem pa me bombandirajo še z dodatnimi zidarskimi izrazi (kot da beseda estrih ni dovolj komplicirana-pol leta sem potrebovala, da sem ugotovila, kaj za vraga je estrih, če je to enako kot podbeton, mi pa še zdaj ni jasno). Najbolj sočni seveda izvirajo iz nemščine npr. zafršolati. Lahko sem srečna, če mi kje povedo kaj v slovenščini: pasovni temelji in plavajoča plošča sta luksuz, saj obstaja celo razlaga na internetu.

Prav pogrešam en dober pogovor z babico...en dober čvek. Brez kakih globokih zaključkov. Pravi odgovori itak ne obstajajo. So samo odločitve, zrnca v našem življenju, ki na koncu vedno tvorijo pogačo. Kako je le-ta začinjena, je pa odvisno od posameznika.