TEČNOBA

Jurij je že dva dni boleha za srednje težko obliko tečnobe. Tako kot pri gripi, tudi tukaj sodobna medicina nima zdravila, ki bi bilo primerno za otroke. Stanje se poslabša, če mu ne dovolimo igranja z daljincem in če mu pred nosom umaknemo gsm-e na njemu nedostopno mesto. Sploh pa kombinacija razdražljivosti in tečnobe doseže svoj vrhunec, če mama ne vrže na plano svojih mlekarn, ki jih posledično zažveči kot krava deteljo. Če bo šlo tako naprej, bom poleti lahko topless, medtem ko bodo vsi kopalci bili prepričani, da nosim usnjene kopalke.
Z njim in njegovo tečnobo smo se skušali spopadati na različne načine: po partizansko-tako da smo se skrili in čakali, da se situacija pomiri. Ni pomagalo. Nato smo poskusili s frontalnim napadom: z ritmičnim poskakovanjem v eno in drugo stran (podobno jodlarjem v hozentregarjih) smo ga poskusili spraviti v dobro voljo. Seveda smo tudi to bitko s tečnobo izgubili-je pa res, da so se v sosedje s čudovitim pogledom na našo dnevno sobo zagotovo neznansko zabavali.
Na koncu smo se odločili za akademsko varianto boja proti tečnobi: Jurija smo zdolgočasili do te mere, da je zaspal. Če pa bo to hkrati recept za nočni spanec, bom prosila gospoda Čolnika, naj posname zvočno knjigo Navadne diferencialne enačbe in variacijski račun ter mu namesto pravljic za lahko noč, servirala dve porciji dolgčasa - čolnika in diferencialne enačbe...pa še to zgolj navadne, kakšne višjega reda bi reševal predolgo v noč :-).
Phja, saj ne bo nič narobe, če bo šele v osnovni šoli izvedel kdo je pojedel Rdečo kapico.