Vedno, ko se znajdem v zadregi, se spomnim na dogodke, ko sem si želela, da bi bila voda in bi poniknila v najbližji odtok.
- Prvi, na katerega vedno pomislim v nerodnih situacijah je padec v McDonaldsu. Pred cca.dvanajstimi leti, ko so v Mariboru na frišno odprli prvo restavracijo, me je radovednost premamila in s kolegico sva si privoščili en kup pregrešno kaloričnih sladkarij. Ko sem nosila pladenj po stopnicah v spodnje prostore, sem tik pred ciljem spregledala tri (ne eno, niti ne dve, ampak tri!!!) stopnice. Pristala sem na kolenih, milk shake-i so se odkotalili v različne smeri. Vrhnji del sladoleda je odneslo v lončnice, prtički so frčali po zraku...in nabito polna restavracija je onemela, tako da sem slišala najprej lasten smeh, nato pa še krohot množice. Nepozabno.
- Drugič je bilo, ko sem v nabito polni čakalnici, trdno prepričana, da govorim z zdravnikom, popolnemu neznancu začela na dolgo in široko razlagati, zakaj sem prišla. Po precej dolgem molku mi gospod odgovori, da sem se verjetno zmotila, da je tudi on pacient, a težko govori, ker je imel operacijo čeljusti.
- Tretji, ki sem se ga ravnokar spomnila, zasenči oba za vsaj ducat lux-ov. Pozno zvečer, po obilni večerji, z malo preveč vina, smo zavili še na kozarček v takrat kar popularni "kulturno umetniški brlog". Bil je precej zaseden, nobene mize proste. Nato najbistrejši izmed nas najde prosto mizo. Prostor na sredini, ob njem še en prostor zastrt z zaveso, tam pa celo nekaj znanih gledaliških igralcev. Veseli, da smo dobili tako dobro mizo, sedemo in čakamo na natakarja. Bili smo celo postreženi. Naenkrat pa začne neka ženska poleg nas plesat, tisti znan gledališki igralec izza zavese se začne dreti in skakat pred ogledalom lociranim poleg naše mize. Pomislimo, kako čuden folk, nakar ugotovimo, da smo se usedli na oder.
Joooj, kje je kak dober odtok, ko ga potrebuješ. Je pa res, da rdečica ob pozabljenih denarnicah, padcih na ledu vpričo množice ljudi in razni lapsusi linguae zbledijo za nekaj odtenkov. Je pa rdeča očitno moja barva.
5 komentarjev:
Joj, si me zdaj nasmejala. Ampak ni fino, ko se spomniš teh reči nazaj? Vse postane zelo smešno. :)
a to ti je bila asociacija na včerajšnje naše srečanje, ko nisi našla kartice?
ej ni panike, se bomo še "srečali", pa boš lahko zadrego "popravila" hehehe
Ha, ha! Nisi edina! Pred leti sem se ponovno postavla na smučke in sva šla z mojim na Veliko planino. Po nekaj urah sem bila že čisto trda (v bistu sem se učila smučat na novo) in sva "zavila" na en čaj. Samo jaz nisem zavila, sem šla kar naravnost v tablo z menujem. Pa še fino sem prej Žigca poklicala, da me slučajno ne bi kdo spregledal! Še natakar je pritekel na pomoč! :))
Res je, zdaj se mi zdi prav smešno, zdaj ko sem se preselila, pobarvala lase in začela šepati, da me ne prepoznajo :-)) He,he-se samo hecam.
Definitivno je bila asociacija na včeraj.Zdaj vaju bom zasledovala, da bo moja vest mirna. "Stroller Stalker".
Česnca, :-)) če bi smučala, bi se mi komot tudi to zgodilo.
veš kaj, nič ni treba zasledovati... me se vsaj 1x tedensko dobimo (štejem še male bučke) in kofetkamo tkole lepo na sončku.... Če ti bo, se nam z Jurijem pridružita, obljubim, da bo zabavno hehe
Objavite komentar