"PA TAKO LEP DAN JE BIL, PREVEČ LEP ZA SMRT"

Danes je bil tako čuden dan. Jutro smo kot ponavadi ujeli pri rojstvu, čeprav so sončni vzhodi so že postali rahlo zlajnani. Smo se jih prenagledali. Nato med hrup mladinskega programa na televiziji utihne in zaseka med nas novico, da je umrl dr.Drnovšek.
Priznam, da sem postala rahlo otožna. Mogoče zato, ker je bil moj prvi stik s politiko ravno tedaj, ko je dr.Drnovšek kandidiral za predsedstvo Jugoslavije. Torej sva na nek način ob vstopila v politiko - on aktivno, jaz pa pasivno, v vlogo opazovalca. Takrat sem bila stara 10 let in na tistih volitvah sem sicer navijala za njegovega nasprotnika Marka Bulca, ker je imel lepše brke. Zdaj je to smešno ampak takrat sem pač to tako doživljala. Ob porazu Bulca sem osvojila prvo lekcijo v politiki: ni pomembna lupina ampak tisto, kar ostane ko sadež olupimo.
Potem sem začela skrbno spremljati vse burne dogodke v devetdesetih in ob vseh viharjih je resnično bilo užitek gledati Drnovškovo mirnost, potrpežljivost in izredno odločnost. In še nekaj, česar meni manjka: da je vedno premislil preden je kaj izjavil.
Normalno, da je zadnja leta razmišljal o minljivosti, se posvetil bolj duhovnim temam. Mislim da je to najbolj normalno početje človeka, z neozdravljivo boleznijo. Samo velik človek, pa deli svoja razmišljanja, svoja dognanja z ljudmi, v upanju, da se bomo z dobroto v sebi, občutkom za sočloveka otresli strahu pred minljivostjo.
Današnji dan je bil tako lep in sončen. Kot da bi nebo vedelo, da je odšel človek, ki je opravil s svojimi strahovi.