Danes sem ugotovila, da sem tri leta živela na tuj račun. Dragocene kapljice vode so mi vsa ta leta plačevali moji dragi sosedje. Hvala sosedje, da ste mi omogočili jutranjo kavo. Brez vrele vode, kava enostavno ne bi bila to kar je. Še bolj sem vam hvaležna za vsakodnevno prho. Brez pretirane skromnosti: moj otrok je po malem tudi vaš otrok. Če mi ne bi plačali vsakodnevne prhe, se me tudi partner ne bi dotaknil tudi v primeru najmočnejšega nahoda.
Priznam vest me peče, zdaj ko ste me ujeli pri tem nizkotnem dejanju. Prav mi bodi, kaj pa nekritično plačujem položnice. Drugič bom prebrala tudi drobni tisk. Neumnica nespametna sem mislila, da pri vsoti, ki jo plačujemo upravitelju, ta dejansko skrbi, da so medsebojna razmerja med strankami pravična in ustrezajo realnemu stanju. Šele sedaj se zavedam, da je upravitelj drugo ime za g. "Velikoevrovzaničdela". To je podobna situacija kot če bi si nabavila hrčka, da bi gonil dinamo in ustvarjal električno energijo, potem bi pa dobila od Elektra položnico za to elektriko, ki jo je ustvaril ubogi hrček.
Sploh pa, ne vem zakaj taka panika. Ker imamo števce za vodo...
...izgleda pač, da se življenje v bloku res ne razlikuje bistveno od življenja v hiši. Tudi v bloku se najdejo živalce, ki rijejo pod zemljo in delajo škodo in tiste, ki glasno kokodakajo in delajo sranje po dvorišču.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar