OD PLAZILCA DO MARATONCA

Le redki dogodki in stvaritve se lahko pohvalijo, da so izjemni in ustvarjeni v enem tednu. Tako na pamet...baje je Bog ustvaril svet v enem tednu. Pohvalno. Baje je en teden zadosti, da vam postavijo montažno hišo (če to drži, poročam čez en mesec). Kar pa nedvomno drži, da človek lahko v enem tednu napreduje od plazilca do ponosnega imetnika karte za stojišče na avtobusu.

Tako je tudi naš Jurij je dosegel višji nivo. Za približno dve glavi višji nivo, medtem ko sem se jaz spustila za štiri glave nižje. Še prejšnji teden je bil naš mali kot izrezan udeleženec bitke za Verdun...le da je pri nas ta bitka za razliko od 300 dnevne verdunske trajala slab mesec. Nato se je čez noč prelevil v različico James-a Bonda, ki za razliko od Saške Lendero gre na kolena. S kobacanjem osvaja vse nizke police, ki so vedno bolj podobni puščavi Gobi.
Sedaj pa izkoristi vsako vdolbino in izboklino kot oporo, da se dvigne na svoje zalite nogice. Nogice, ki so danes celo začele korakati.

Zdaj se mora samo še naučiti brcati v višino glave, pa bo drugi Bruce Lee. Pa še kaskaderja ne potrebuje. Že obvlada sprejemanje udarcev. Vsaj trikrat dnevno zadoni v našem domeku. Pa da ne bi pomislili na kak gong, ki oznanuje zajtrk, kosilo in večerjo. Ponavadi je ta trušč posledica stika Jurijeve glave s parketom, polico iz masivnega lesa ali pa čist navaden zid. Titanium made.
Še en dokaz, da so naši otročički res čudežni.