O ja, pa je. Še vedno bolehamo. Ata štor ima vročino, mama štorklja pa iz dneva v dan bolj rahle stike med živčnimi vlakni in živčnim jedrom. Ne samo, da smo ženske od stvarnika fasale menstruacijo. Za povrh smo dobile kot utež "močnejši" spol. Sama prazna neto teža.
Če smo že obsojene na menstruacije, boleč porod, nošenje modrca in boleče noge od visokih pet, potem bi se nam lahko vsaj odkupil z mutastimi moškimi. Ampak ne, ti so tako redki kot enorogi. Saj moj je bolj molčeče sorte. Če bi bolj gibčen in poleg tega še izpilil svojo mimiko, bi lahko bil Chaplinov dvojnik na velikem zaslonu (ker je pač bolj velik fant). Toda besedni zaklad in gostota besed na minuto se mu eksponentno poveča, ko zboli. Takrat zna opisati svoje slabo počutje tako bogato, da sem danes skoraj morala po pomoč v SSKJ.
Saj ne vem...a naj naučim Jurija govoriti. Mamin job description je skrb za otroka in tudi pri meni je sočutje do mojega otroka vgrajeno serijsko. Tudi jaz ga bom ob prvi bolezni stokrat vprašala, kaj ga "buba", a se zelo slabo počuti in tako dalje vse do polnoletnosti, ko bo tudi on znal slikovito in doživeto opisati svoje počutje. In ko bo spoznal ljubezen svojega življenja, ji bo ob prvem rahlem prehladu znal narediti razširjeno obnovo tega znanja.
To je moja dolžnost. Navsezadnje je to del ljudskega izročila. To ga moram naučiti, da bom nekoč s ponosom nosila naziv TAŠČA.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar