Pri puzzlih je enako kot pri nakupovanju telefona, avta, računalnika in ostalih bedarij, kjer je vse preveč gledamo, da je čim večja številka pri specifikacijah. Valda ne moreš kupiti računalnika z 1G delovnega pomnilnika in 250MB delovnega pomnilnika, če pa ima že vsak malo boljši 2048 MB DDR2 delovnega pomnilnika in 500 GB trdega diska. Če pa še to ni dovolj, napišejo prodajalci v opisu računalnika "za bolj zahtevne kupce". Kdo pa ne bi dal par evrov zraven, če bo s tem dajal vtis, da "hekaš" tak enostavno, da sploh ne rabiš monitorja, da bi videl kaj se dogaja. Ni pomembno, da ne znaš niti prebrati specifikacij, kaj šele, da bi vedel, kaj si s tem začeti.
Enako je pri puzzlih. Najprej sem pogledala na škatlo. 900 koščkov. Mala malica, v trgovinah sem vidla take s 5000 kosov. En večer, ko ne bo nič pametnega po TV-ju,aktiviram levo roko, ker z desno bom prehitro končala in...slikica bo sestavljena. Motiv na škatli je tak, kot na spodnji slikici.
Takrat sem bila noseča in moji hormoni so prav kričali, da jih čimprej sestavim. In potem usipam koščke iz vrečke...Šok. Pol belih, pol rožnatih. Za vzorec rdečih in zelenih. Vsi so izgledali isto!!!7 ur sem potrebovala za eno butasto vrtnico. Slika je bila sestavljena 31.marca (ne pozabit, da so bili božično darilo)!!!
Od takrat sem trenirala na enostavnejših motivih in puzzlih od Ravensberga, ki imajo bolj razgibane koščke, tako da je že na kilometer vidno, kaj gre skupaj. Danes pa lahko s ponosom povem, da sem v manj kot mesecu ležernega sestavljanja (beri enkrat na teden po 3 do maksimalno 4 ure) sestavila eno tono (hmm 900 kosov) rjavih koščkov, v tole prečudovito sliko:
Ni komentarjev:
Objavite komentar