V glavnem, pred pol leta, se je ena podravska štorklja (te niso tako profesionalne pri svojem delu kot prekmurske), odločila, da najlepšega izmed otročičkov obdrži zase...in tako smo zdaj že pol leta trije pri koči. Mama štorklja, ata štor in mali Jurij. Kazen za pohlepno štorkljo je bila ta, da se je čez noč spremenila iz štorklje v štor.
Sprememb je veliko, najbolj očitne pa so:
- Jutranja budilka je postala glasnejša, ne opravičuje pridevnika "jutranja" in zelo težko jo je nastaviti na dremež.
- Govorno intonacijo smo dvignili za dva tona.
- Med hojo vedno gledamo v tla, da ne bi pohodili malega Rolling Baby Stonesa.
- Budilka se je naučila rigati. Glasneje rigne, bolj ploskamo.
- Enako je z zvoki, ki prihajajo iz druge odprtine. Aplavz za najbolj doživetega.
- Pot od doma je dobila večje razsežnosti, predvsem se je razbohotila v četrto dimenzijo-čas.
Zaenkrat je naš rekord pol ure od ideje do avta.
Ni komentarjev:
Objavite komentar